Šola za starše

Srečanja potekajo v obliki kratkih predavanj, delavnic in pogovorov. Trajajo približno dve uri in se odvijajo v popoldanskem času v prostorih vrtca.

K sodelovanju povabimo strokovnjake iz različnih ustanov, ki imajo veliko izkušenj pri svojem delu s predšolskimi otroki in družinami.

Vsa srečanja potekajo v zbornici Enoti Mavrica, Režunova ulica 8, 8210 Trebnje in trajajo okvirno 2 uri. V primeru razglašene epidemije zaradi COVIDA – 19, predavanja potekajo preko Zoom -a.

Udeležba je brezplačna.

Šol. l. 2020-21/ 1. predavanje: KAKO POSTAVITI MEJO, DA ME OTROK VZAME RESNO?

Predavateljica mag. Darja Barborič Vesel
Datum izvedbe: 5. 10. 2020

Občutek varnosti je temelj zdravega psihičnega razvoja in je tesno povezan s kakovostjo odnosov na eni strani – z varno čustveno navezanostjo ter strukturo na drugi strani – s predvidljivimi in jasnimi zahtevami in omejitvami.

Naklonjenost staršev, ljubezen, sprejemanje otroka, takega, kot je, so kvalitete odnosa, ki otroku sporočajo, da je on, kot človek, brezpogojno ljubljen. Družina, ki otroka neguje, ga pestuje, se zanj zanima, ga sliši in upošteva, zagotavlja otroku pogoje, v katerih lahko razvije temeljno zaupanje v svet in ljudi okrog sebe, saj je njegova integriteta spoštovana. Za starše je pomembno, da naklonjenosti ne zamenjajo s popustljivostjo, ljubezni ne s prijaznostjo in vljudnostjo, in sprejemanja otroka, takšnega kot je, ne s sprejemljivostjo vsega, kar otrok naredi, reče, želi. To vodi v nesamostojnega in čustveno občutljivega otroka, ki ni pripravljen na soočanje z vsakodnevnimi izzivi, frustracijami, nelagodji, in ga potemtakem dela ranljivega in nezmožnega polno odgovornega življenja v odraslosti.

Zato, da otrok odraste v samostojnega odraslega z neokrnjeno integriteto, je enako pomembno, da je zadovoljena potreba po ljubezni, kot tudi potreba po strukturi, jasnih mejah, zahtevah ter ustreznih pričakovanjih. Le te lahko postavijo odrasli, ki se zmorejo sklicevati na avtoriteto lastnih vrednot in prepričanj in se ne zatekajo k zunanjim avtoritetam. Za starše je ključno vedenje, kako v avtentični maniri in z osebno govorico nagovoriti otroka v procesu postavljanja zahtev in omejitev. Obenem pa ohranjati zavedanje, da bo postavljanje strukture, zahtev in meja vodilo v zdrav razvoj samostojnega otroka in kasneje odraslega samo v primeru, da je upoštevana integriteta otroka.

Šol. l. 2020-21/ 2. predavanje: OTROCI IN AGRESIVNOST

Predavateljica: Ursula Obreza
Datum izvedbe: 10. 11. 2020

Agresivnost je socialni odziv, ki se poraja v možganih. Otroci z agresivnim vedenjem izražajo svojo eksistencialno realnost. Otrok je vselej agresiven zaradi nečesa, kar se dogaja – ali se ne dogaja – v odnosih, ki jih ima s pomembnimi bližnjimi. Je sistemska reakcija, ne »genetska«. Naša zmožnost »razšifrirati« posameznikovo agresivno vedenje – ne glede na to, za koliko starega človeka gre – pa je sorazmerna z našo zmožnostjo videti onkraj zgolj moralne perspektive in z mero našega samozavedanja.

V zadnjih letih smo agresivnosti pri nekaterih otrocih dali nalepko »problematična«. Nagnjeni smo celo k temu, da imamo izražanje vsakega od intenzivnejših čustev (razen sreče) za nezaželeno tako doma kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Prav ta zamisel starše sili proč od njihove človeške identitete. Pod pezo te premise počasi postajajo vse bolj igralci v svoji vlogi – in vse manj avtentična človeška bitja.

Agresivnost ni enako nasilje. Ta zmotna predpostavka, ta nesporazum, nam preprečuje uzreti njen eksistencialni vir. Iz tega razloga se nanjo odzivamo s strahom, obsodbo ali zanikanjem, namesto z radovednostjo, zanimanjem, priznanjem in empatijo. Agresivnost je nujna in življenjsko pomembna sila, brez katere ne bi bilo življenja. Res pa je, da potrebujemo ljudje 10-15 let, da – če so pogoji optimalni! – ustrezno integriramo agresivna čustva in se naučimo destruktivno agresivnost transformirati v konstruktivno. Otroci so izkustvena bitja – učijo se skozi izkušnjo, ne skozi pridiganje, moraliziranje, očitanje ali kritiziranje. Zato je najbolj pomembno, da lahko bivajo z odraslimi, ki so dovolj pogumni, da si upajo biti čustveno živi, iskreni in pristni. Tudi v svoji agresivnosti.

 

Šol. l. 2021-22 / 1. predavanje: DISCIPLINIRANJE, KAZNOVANJE IN SAMOSPOŠTOVANJE

Predavateljica: Ursula Obreza

Datum izvedbe: 21.  9.  2021

Pedagoška teorija in praksa nam dokazujeta, da ne z avtoritarno, ne s permisivno vzgojo nismo vzgojno uspešni. Otroci potrebujejo določeno mero frustracij in zahtev, odrasli pa jim moramo biti zgled, kako te frustracije prenesti. Avtokratični stil vodenja, kjer moč starša izhaja iz vloge, vodi v pretirano poslušnost in nesamostojnost otrok. Anarhični stil vodenja pa na drugi strani pomeni preveliko odgovornost za otroka. Skupno življenje je eksperiment, otroci pa potrebujejo dovolj dobre starše. Zgled je edina vzgojna metoda, ki zares deluje, žal pa vse preveč upov polagamo v nagrade in kazni. Pomemben je odnos, skozi njega lahko vplivamo na otroka. Starši in odrasli moramo težiti k vzpostavljanju osebne avtoritete, ki ne temelji na moči, ampak na tem, kdo smo. V pomoč pa nam je lahko osebna govorica. Odgovornost za kakovost razmerja je vedno na strani staršev oziroma odraslih. Je pa v odnosih stalno prisoten konflikt med integriteto in sodelovanjem. Otroci potrebujejo naše vodstvo, temeljna vrednota pri tem je enakovrednost. Potrebujejo tudi meje. Poleg postavljanja meja otrokom, je temeljnega pomena postavljanje osebnih meja, ravno tako pa upoštevanje meja otrok, ki jih v vzgoji pogosto prestopamo. Otrokom moramo znati reči tudi »Ne«. Potrebna sta hkratna prijaznost in odločnost, postavljanje meja in ohranjanje čustvene povezanosti. V vzgoji je potrebna doslednost, ne pa togost. Najpomembnejše je otroka uzreti takšnega kot je. Samospoštovanje se razvija v odnosu, celo življenje in nas ščiti pred travmami. Pomanjkanje samospoštovanja prinaša bolečine ljudem in njihovim razmerjem. Povzroča ogromno odvisnosti, občutkov krivde in slabe vesti.

 

Šol. l. 2021-22 / 2. predavanje: KAJ LAHKO NAREDIM, DA BO MOJ OTROK BOLJ ODPOREN, PROŽEN IN TRDOŽIV?

Predavateljica: mag. Darja Barborič Vesel

Datum izvedbe: 10. 11. 2021

Prožnost ali rezilentnost je mehanizem, ki omogoča, da se otrok, mladostnik, odrasli znajde in “preživi” v vsakokratnih in raznovrstnih situacijah, kakršne prinaša življenje. Nekateri ljudje se že rodijo z visoko stopnjo prožnosti in prilagodljivosti, spet drugi, prejkone večina, pa se prek vzgoje in osebnostne rasti učimo, kako razumeti in sprejeti različne življenjske situacije ter kako v različnih okoliščinah ravnati in se odzivati. Tako bolj prožni otroci znajo najti prijatelje, ki jih sprejemajo in so do njih spoštljivi. To so otroci, ki se ne odzivajo kot žrtev niti v situacijah, ko se drugi spravljajo nanje. Otroci, ki iščejo iskati različne načine, kako biti v šoli uspešni – in obenem uspevati. To so otroci, ki utegnejo doživeti ločitev staršev, nemara celo grdo, vendar jim to ne vzame veselja do življenja, niti ne zapadejo v dolgotrajno samodestruktivno vedenje. Rezilentni in prožni ljudje niso neobčutljivi, temveč so zmožni živeti in preživeti s svojimi občutljivostmi.

Prožnost sestoji iz samospoštovanja in trdoživosti; iz zmožnosti prenesti težave in neugodne situacije, se iz njih kaj naučiti in najti pot, ki omogoča nadaljnjo življenjsko radost in smisel. Prožni otroci redkeje ali sploh ne zapadejo v zasvojenost od alkohola in/ali ostalih drog; tudi v primerih, ko se znajdejo v stiski zaradi spletnega nasilja uspejo poiskati pomoč in ponovno vzpostaviti osebne meje. Prožni posamezniki tudi mnogo bolje prenesejo postavljanje meja s strani drugih ljudi in le-tega ne dojemajo kot zavrnitev, temveč kot prikaz različnih videnj, doživljanja, perspektiv. Prožni otroci so bolj kot k iskanju različnosti nagnjeni k iskanju podobnosti – k iskanju vsega, kar nas lahko povezuje.

Razvoj prožnosti kot osebnostne lastnosti ali kot veščine oz. kompetence omogočimo odrasli, starši, vzgojitelji in učitelji, ki smo otroke zmožni prepoznati in sprejeti v vseh njihovih posebnostih, ki spoštujemo njihovo integriteto ter jih hkrati vodimo in prevzemamo odgovornost za odnos z njimi. Jih sprejemamo kot dragocena bitja in jasno sporočamo, kaj pričakujemo od njih, ter pri tem tudi vztrajamo; ki premoremo do otrok empatijo in smo hkrati tudi zahtevni. Zahtevnost za otroka pomeni tudi to, da zaupamo vanj in v njegove zmožnosti; lahko pa tudi močno prizadene njegovo integriteto, če ne vključuje tudi empatije in prevzemanja odgovornosti. Gre za vzgojni proces, ki morda ni enostaven – ki ni zbirka obrazcev in receptov – je pa vsakokratno srečevanje človeških bitij. Hkrati je to proces, ki tako otroku kot odraslemu omogoča občutek, da sta oba spoštovana in dragocena drug za drugega. Prožnost je odgovor na toksični individualizem, saj nam omogoča ohraniti integriteto in hkrati ostati povezan z drugimi.

 

Dostopnost